Obdobje adolescence pogosto prinese izzive, ki preizkušajo potrpežljivost in razumevanje staršev. Najstniki postajajo samostojnejši, oblikujejo svoje poglede ter iščejo prostor, kjer bodo slišani in sprejeti. Komunikacija se v tem obdobju spremeni, saj potrebuje več občutka, spoštovanja in odprtosti kot kadarkoli prej.
Čeprav se včasih zdi, da se je med svetovoma staršev in otrok nenadoma dvignil ogromen zid, obstajajo poti, ki omogočajo boljši stik. Pomembno je, da ostanemo navzoči, tudi ko ni besed.
1. Poslušajmo brez prekinjanja
Pogosto se zgodi, da odrasli začnejo odgovarjati še preden je otrok povedal vse, kar želi. S tem se izgubi tok misli in občutek, da je mnenje najstnika vredno. Namesto odzivanja vnaprej je bolje, da preprosto poslušamo do konca. Tudi tišina ima včasih svoj pomen in ni vedno znak, da ni več vsebine.
Pozorno poslušanje pomeni, da smo res tam, ne le telesno. Z očesnim stikom, odprto držo in umirjenostjo pokažemo, da nas zanima, kar slišimo. Ko se najstnik počuti slišanega, se pogosteje tudi sam odpre za pogovor.
2. Postavljajmo odprta vprašanja
Namesto vprašanj, ki zahtevajo le “da ” ali “ne “, je smiselno uporabiti takšna, ki vabijo k razlagi. Na primer: Kako je šlo danes v šoli? S tem spodbudimo razmislek in ustvarimo prostor, kjer se začne pogovor razvijati spontano. Odprta vprašanja kažejo zanimanje brez nadzora.
Najstniki pogosto zavrnejo komunikacijo, kadar zaznajo pritisk ali zasliševanje. S pravo mero distance, hkrati pa iskreno radovednostjo, dobimo več odgovorov, kot bi jih z neposrednim drezanjem. Pomembno je, da ne pričakujemo vedno takojšnjih odzivov.
3. Ostanimo mirni tudi ob napetostih
Vsak prepir ne zahteva odziva. Včasih je bolj smiselno počakati, da se razmere umirijo, preden začnemo pogovor. V afektu redko pride do razumevanja. Starši s svojo zbranostjo ustvarjajo okolje, kjer ni prostora za obtoževanje ali poniževanje. Če ohranimo miren ton in se izognemo dramatiziranju, zmanjšamo napetost.
Najstniki so včasih provokativni prav zato, ker želijo preveriti meje ali izraziti čustva, ki jih drugače ne znajo. Naš odziv naj bo trden, a spoštljiv. Tako gradimo zaupanje in pokažemo, da zmoremo biti odrasli tudi v čustveno zahtevnih trenutkih.
4. Dajmo jim prostor za izražanje
Najstniki potrebujejo občutek, da imajo lastno mnenje in pravico do izbire. Tudi če včasih naredijo napake, je pomembno, da jih ne popravljamo pri vsaki podrobnosti. Ko jim dovolimo, da povedo, kar jih teži, brez takojšnjega popravljanja, se počutijo bolj upoštevane.
Izražanje ni vedno verbalno. Včasih se to kaže skozi umetnost, glasbo, šport ali tišino. Tudi to šteje. Ne vsiljujmo vprašanj, kadar čutimo odpor. Bolje je biti ob strani, opazovati in počakati na pravi trenutek. S tem pokažemo, da spoštujemo njihov svet in ga ne želimo na silo spreminjati.
5. Delimo lastne izkušnje brez moraliziranja
Z zgodbami iz svoje mladosti se približamo njihovemu svetu, ne da bi jim vsiljevali rešitve. Če povemo, kako smo se sami počutili v podobni situaciji, odpremo vrata razumevanju. S tem ustvarimo občutek enakosti, kjer ni vse postavljeno v črno-belo logiko odraslih in otrok.
Bistveno je, da ne obsojamo. V nasprotnem primeru se pogovor hitro spremeni v zagovarjanje in zapiranje. Pripoved naj bo iskrena, kratka in brez pretiranih podukov. Če pokažemo, da tudi sami nismo popolni, bomo deležni več spoštovanja in odprtosti.
6. Ne pričakujmo takojšnjih sprememb
Komunikacija z najstnikom je proces. Tudi če se nam zdi, da nas ne posluša ali nas zavrača, se marsikaj vseeno vtisne v zavest. Pomembno je, da vztrajamo brez siljenja, a z dosledno prisotnostjo. Besede morda ne zaležejo takoj, vendar se njihova moč pogosto pokaže kasneje.
Zaupanje se ne gradi v enem dnevu. Z vsakim mirnim odzivom, s poslušanjem in spoštovanjem, naredimo korak naprej. Najstnik bo morda še vedno včasih zaprt ali uporniški, vendar se bo počasi zavedel, da smo tam zanj, brez pogojev in z odprtim srcem.
